Vpliv čustev na anatomijo telesa

Naše telo se oblikuje pod vplivom emocij od samega začetka našega življenja. Posledično naša drža, podoba in oblika odsevajo našo celotno emocionalno zgodovino. Anatomski proces Keleman (1985) opisuje kot globoko in močno modrost, ki ustvarja notranje podobe občutkov. Zunanje telo in oblike notranjih organov nam sporočajo skozi celice in gibljivost, so kot organizacija gibanja psihe in duše. Občutki teh oblik ustvarjajo osnovo možganskih programov, zavesti in ustvarjajo način mišljenja in občutkov. Ti so po njegovem opisu kot lepilo, ki nas drži skupaj. Temeljijo pa na naši anatomiji. (Keleman, 1985)

Naš razvoj poteka v skladu s splošnim organizacijskim načelom našega telesa, glede na genetične, osebne in socialne okoliščine. Keleman (1985) ta razvoj imenuje načrt telesa (ang. ”body plan”), pri čemer predvsem poudarja, da je človeška oblika zaznamovana z ljubeznijo in razočaranjem. Oblike našega telesa so del organizacijskega procesa in poosebljajo emocije. Misli in izkušnje družijo v strukture. Ravno te strukture so tiste, ki obratno vplivajo na našo eksistenco. Telesne strukture nam v osnovi koristijo, da lahko funkcioniramo. Pomembno je poudariti, da ni idealne strukture. Vsak posameznik najde svojo držo, ki jo postopoma prevzema na podlagi svojih izkušenj, te pa vedno pustijo svoj pečat na telesu. Naše telo, se oblikuje pod vplivom emocij že od spočetja naprej, ko nastanejo prvi vzorci. (Keleman, 1985)

Vsako čustvo drugače vpliva na telo. Če si predstavljamo prestrašenega posameznika in temu dodamo še dejstvo, da se strah vzbujajoče situacije ponavljajo, obstaja velika verjetnost, da bo to vplivalo na njegovo držo in funkcioniranje celotnega organizma. Enako velja za doživljanja drugih čustev, ki se odražajo skozi telo in posledično vplivajo na našo telesno strukturo.

Lowen (1988) je pisal o tem, da so le redki ljudje, ki so brez ”tistih mišičnih napetosti, ki oblikujejo njihove odgovore in jim določajo vloge v življenju.”. Te napetosti opisuje kot odseve travm, ki smo jih doživljali na naši življenjski poti. Posebej je omenjal zavračanje, pomanjkanje, skušnjave, potlačevanje in razočaranje. Vgrajene težnje in pridobljene napetosti nam lahko postanejo že tako domače, da jih jemljemo kot naše naravno stanje. A naša ”prva narava” je tista, v kateri ni kroničnih mišičnih napetosti, ki na telesni ravni onemogočajo čustva in gibanje, kar na psihološki ravni pomeni odsotnost razumskosti, odrekanj in zvračanja krivde nase. Izraz ”druga narava” je uporabljal za opis psihološkega in telesnega obnašanja, ki postane tolikšen del človeka, da mu to postane naravno. Dokler naša prva narava popolnoma ne okreva, so kakršnekoli spremembe nemogoče, saj lahko zdrav duh in zdravo življenje, po njegovem mnenju, gradimo le na posameznikovi prvi naravi. (Lowen, 1988)

Podobno opisuje tudi Kepner (1987), ki navaja, da je človekova struktura telesa polna posameznikovih prilagoditev organizma na življenje in postane pomembna, ko jo vidiš v tem kontekstu – to so naše adaptacije in kreativne prilagoditve na naše življenjske izkušnje. Vsak od nas ima unikatno družinsko zgodovino, število življenjskih izkušenj, občutek jaza, vsi se prilagajamo in odzivamo ne samo z oblikovanjem našega razmišljanja in odnosa, temveč tudi z oblikovanjem načina našega utelešenja. Vse to se odraža v fizičnem odzivanju, gibanju, stoji, sedenju ... Tako kot vzorci družinskih interakcij, vedenja, ali občutka sebe postanejo ponotranjeni, tako tudi način, na katerega oblikujemo svojo telesno naravo, postane del nas. Vse dokler nam ta narava ne postane običajna/stalna in se zdi kot del naših kosti in vlaken. Preprosteje si lahko to predstavljamo, če si prikličemo v spomin človeka, ki je ogrožen (njegovo držo, dihanje, čustveno počutje, reakcije). V kolikor se ta ogrožajoča situacija ponavlja, lahko trenutna reakcija na grožnjo postane fiksirana struktura. Tako lahko opazimo ljudi, ki so vseskozi v stanju pripravljenosti. Drug primer bi bil posameznik, ki je vseskozi kritiziran in konstantno pripravljen na napade. Obstaja velika verjetnost, da bo bolehen, imel trd vrat in prsni koš ter togo držo. (Kepner, 1987)

Dober primer, ki ga navaja Kepner, je vojak (primerja ga celo z želvo), ki zamrzne procese organizma v telesno strukturo. Njegova agresija in upornost/odločnost/neupogljivost postane kronična strukturna drža proti njegovemu svetu. Ne glede na situacijo, njegova drža telesa podpira samo določeno vedenje, ker so njegovi vzorci mišične napetosti že v običajni strukturi. Kot vlak, ki lahko drsi samo po enem tiru. Agresija in upornost, ki je za nekoga uporabna samo občasno, je pri njemu prisotna ves čas. Njegova struktura ga ščiti pred nežnostjo in odprtostjo in mu otežuje, da bi postal bolj dostopen, odprt, čustven in bolj v stiku s čustvi. Njegova prilagodljiva struktura ga prisili, da zaznava in se vede eno-dimenzijsko. (Kepner, 1987)

Na tem mestu bi bilo dobro zastaviti vprašanje, kako pride do tega, da nam nek vzorec postane tako običajen in dominanten?

Gre za proces zanikanja zavedanja lastnega jaza, ki vključuje prepoved, zaustavitev ali zadržanje določenih gibov. Prisotna je tudi desenzitizacija telesnih občutkov, kar pomeni, da se ”jaz” iz telesnih občutkov umakne. Nedokončane fizične ekspresije jaza postanejo del strukture. Jaz je razcepljen na delčke in v konfliktu s samim sabo, kar implicitno oblikuje zavest in izražanje. Čustveni konflikt tako postane obstojen in strukturno prisoten v telesu. (Kepner, 1987)

Danska biodinamska šola je razvila sistem, ki temelji na opazovanju mišičnega razvoja, katerega postopno gradimo prvih nekaj let našega življenja. V kolikor razvoj poteka dovolj dobro, se motorične sposobnosti povečujejo, v nasprotnem primeru pa lahko pride do najrazličnejših motenj. V zgodnjih fazah razvoja, ko so gibi še negotovi, otrok potrebuje uspeh za motivacijo in spodbudo staršev. Motnjo lahko predstavlja odvračanje staršev od giba v trenutkih, ko ga ta želi izvesti. Posledica tega je, da morda nikoli več ne bo poskušal. V poznejših fazah je običajno motivacija dovolj močna, da otrok kljub temu poskuša dalje. V nujnih primerih lahko napne mišice z namenom, da ustavi določeno gibanje. (Stauffer, 2010)

Razvojne faze se dokaj natančno odražajo v mišičnem tonusu. Gibalne mišice, ki niso bile uspešno razvite ali so premalo uporabljene, postanejo premalo napete, kar pa se nadaljuje tudi v odrasli dobi. Naredimo lahko povezavo z otroštvom in ugotovimo, kaj je v zgodnjem obdobju šlo narobe. Ohlapne mišice lahko povezujemo z odstopom, strahu pred naznanim itd.

Prenapete mišice, ki običajno zaradi pretirane uporabe postanejo kronično napete, lahko ustrezajo motnji v pozni periodi. Asociacija prenapetih mišic bi lahko bila odziv frustracije in obupa. Značilno za poznejšo fazo je, da se otrok trudi in še naprej poskuša, čeprav misli, da potrebe niso ali pa so le delno izpolnjene. (Stauffer, 2010)

Gibanje telesa v otrokovem razvoju je bistveno za optimalni razvoj spomina, jezika in učenja. Vse zgodnje relacijske dinamike s starši in skrbniki, tako travmatične kot netravmatične, služijo kot načrt za otrokov razvoj kognicije in prepričanj. Ta celoten sistem prepričanj pa vpliva na držo, strukturo, gibanje telesa in obratno. (Ogden, 2006). Teorije različnih avtorjev in terapevtskih šol so si skupne v tem, da naš emocionalni razvoj v vseh fazah vpliva na naše telo, pri čemer je najbolj pomembno prav zgodnje obdobje otroštva.

Otrok, ki odraste v družini, kjer sta uspeh in višina dosežka največji vrednoti in kjer ga konstantno spodbujajo, da naj se ”potrudi še bolj”, bo čutil posledice, ki se bodo odražale v njegovi drži in celotnem gibanju. V kolikor ta otrok ne dobi sporočil v smislu ”ljubljen si zaradi sebe, ne zaradi tega, kar delaš”, bo verjetno vsa njegova muskulatura bolj napeta in tonirana, saj se telo naravna tako, da se konstantno skuša ”truditi še bolj”. Nasprotno temu primeru pa bi lahko otrok, ki odrašča v okolju, kjer je trud zavrnjen, nesprejet in kjer so njegovi dosežki podcenjeni, imel upadle prsi, ohlapna ramena ter plitek dih. Celotno njegovo telo bo odražalo otroško izkušnjo nezaupanja vase in bo odražalo obupavanje. Za tega otroka bo najbrž težko spustiti čvrsto energijo in zbrati dovolj samozavesti, da premaga in zaključi to breme, ki mu je bilo naloženo. (Ogden, 2006)

Vsi imamo svojo zgodovino, ki se odraža na našem telesu, razmišljanju in doživljanju sebe. To je naša dediščina, nekaj, kar je del nas. Kaj pravzaprav lahko s tem storimo?

Kot prvo je pomembno, da se vsega tega zavedamo. Postopoma, z občutkom in počasi ozaveščamo vse naše dele. To lahko počnemo skozi razne vaje ozaveščanja. Nato se jih naučimo sprejeti in razumeti z veliko ljubezni. – Na način, kakor da skušamo poskrbeti za svojega otroka.

To je proces, ki traja dalj časa. Rabimo biti prisotni, potrpežljivi in ljubeči. Skozi ta proces ne rabimo iti sami. Lahko gremo ob nekom, ki je zna biti ob nas. To je lahko čuteč terapevt.

Avtorica prispevka: Martina Vajs, mag.pth., gestalt psihoterapevtka

Viri in literatura:

Stauffer, K. A. (2010). Anatomy & physiology for psychotherapists : connecting body and soul. New York, W.W. Norton & Company

Keleman, S. (1985). Emotional Anatomy : the structure of experience. Berkeley, Center Press

Kepner, J. I. (1987). Body Process: Working with the Body in Psychotherapy. New York: Gardner Press

Lowen, A. (1988). Bioenergija : revolucionarno zdravljenje, ki uporablja govorico telesa za zdravljenje duševnih težav. Ljubljana, Cankarjeva zaloţba (translation of: Bioenergetics)

Ogden, P.; Minton, K.; Pain, C. (2006). Trauma and the Body: A Sensorimotor Approach to Psychotherapy. New York, London, W. W. Northon & Company