Psihofiziološki in nevrološki vidik čustev (kratek povzetek)

Nevronski sistem je sestavljen iz centralnega in avtonomnega nevronskega sistema. Centralni nevronski sistem vključuje hrbtenjačo in možgane, njegovi osnovni funkciji sta predelovanje in sprejemanje senzornih podatkov ter regulacija gibanja in budnosti. Avtonomni nevronski sistem, ki je lociran v možganih, hrbtenjači in perifernih nevronih, ima osnovno funkcije regulacije notranjih organov in bolj ali manj nehotnih reakcij, ki so tudi sestavni del emocij. (Lamovec, 1984)

Vir slike: https://sl.unansea.com

Najpomembnejši del, ki je udeležen pri čustvih, je limbični sistem, ki evolucijsko velja za ”stare možgane”. Limbični sistem regulira preživetveno vedenje in emocionalno izražanje. Njegova primarna naloga je preživetje, kar zajema hranjenje, razmnoževanje in instinktivne obrambe, kot sta boj ali beg reakcija. Vpliva pa tudi na procesiranje spomina. (Lamovec, 1984; Rothschild, 2000)

Današnji možgani so se evolucijsko razvili iz možganskega debla, ki je podaljšek hrbtnega mozga in ga imajo vse živalske vrste. Iz tega dela so se razvila središča za čustvovanje, iz te zasnove pa se je kasneje razvil neokorteks. Najstarejša zasnova čustvenega življenja pa je v čutu za vonj, v katerem sta bila hipokampus in amigdala v prvobitnih možganih ključnega pomena. Talamus je posebej zadolžen prav za čustvene zadeve, medtem ko je amigdala sedež čustvovanja in je v primerjavi s človekom sorodnimi vrstami sorazmerno velika. Brez amigdale se izgubi sposobnost prepoznavanja občutkov, kakor tudi za občutenje občutkov. Deluje kot neko skladišče čustvenega spomina.

LeDouxeve raziskave nakazujejo na to, da amigdala prevzema nadzor nad védenjem celo takrat, ko neokorteks še išče rešitve. Goleman amigdalo opisuje kot službo za pomoč v sili, ki se nemudoma odzove, če varnostni sistem opozarja na nevarnost. Amigdala tako razpošlje signale v vse pomembnejše predele možganov, ti posledično sprožijo hormone, mobilizirajo gibalna središča, aktivirajo srce, ožilje, mišice in drobovje. Vzpostavi se stanje pripravljenosti na ustrezni odziv, ki mu poveljuje prav amigdala, saj si postopno prisvaja predele v možganih, med drugim tudi miselni um. (Goleman, 1997)

LeDoux je v raziskavah ugotovil, da čutni signali iz ušes ali oči potujejo najprej v talamus, od tam pa preko ene same sinapse v amigdalo. Šele naslednji signal se usmeri preko neokorteksa, kar omogoča amigdali, da ga na nek način prehiti. Seveda moramo upoštevati še, da neokorteks premleva informacije, ki jih sprejme iz različnih virov, predenj jih lahko v celoti razbere in tako, v primerjavi z amigdalo, seveda dosti kasneje sproži urejen odziv in deluje dosti počasneje. Amigdala se tako odzove, še predenj neokorteks informacije sploh razbere. Zaradi te ”bližnjice” lahko amigdala tudi shranjuje čustvene spomine in vtise, ki se jih sploh ne moremo ali nočemo zavedati. Čustva imajo tako tudi svoj posebni um, saj si lahko ustvarijo lastno mnenje povsem neodvisno od razumnega uma. (Goleman, 1997)

Hipokampus pa je tako bolj dejaven pri samem beleženju in ugotavljanju smisla zaznanih vzorcev. Glavno vlogo mu Goleman pripisuje predvsem pri prepoznavanju razlik v pomenu in pomoč pri tem, da neko miselno zvezo, ki je bistvena čustvom, vtisne v globok spomin. ”Medtem ko si hipokampus zapomni le gola dejstva, ohrani amigdala čustveni naboj, ki dejstva spremlja.”, (Goleman, 1997, s. 35)

Limbični sistem je močno povezan z avtonomnim nevronskim sistemom, saj mu določa situacije in pošilja sporočila v fazi počitka ali napora. Dve veji njegovega sistema se delita na simpatični in parasimpatični nevronski sistem, ki se razlikujeta po strukturi in funkciji. Simpatični je povezan z reakcijami, ki mobilizirajo organizem in ga pripravijo na soočenje z nevarnostjo, prevladuje predvsem v stresnih situacijah in pri močnih emocijah. Parasimpatični pa služi ohranjanju energije in upočasnjuje telesne reakcije, aktiviran je predvsem med relaksacijo in počitkom. Oba sistema delujeta v skladu drug z drugim, se dopolnjujeta in ohranjata homeostazo organizma. (Lamovec, 1984; Rothschild, 2000)

Ne obstajajo centri za določena čustva, ampak sodeluje pri različnih čustvih skupina struktur, ki integrira različne oblike vedenja. (Lamovec, 224). “Emocionalni procesi so delno prirojeni in delno naučeni. Pod vplivom izkušenj se spreminja vrsta dražljajev, ki vzbujajo emocionalne reakcije, pa tudi reakcije same. Pri tem sodelujejo najrazličnejše vrste učenja. S fiziološkimi reakcijami je najbolj neposredno povezano klasično in instrumentalno pogojevanje.”, (Lamovec, 1984, s. 271)

Vsak nivo možganov pa deluje tudi avtonomno, torej opravlja določene regulacijske funkcije, četudi se ti ne ozavestijo ali se ti ozavestijo pod določenimi pogoji. Tako se samega čustva lahko tudi na zavedamo, a se kljub temu sprožijo določene regulacijske aktivnosti.

Avtorica prispevka: Martina Vajs, mag. pth., gestalt psihoterapevtka

Literatura:

· Goleman, D. (1997). Čustvena inteligenca. Ljubljana: Zaloţba Mladinska knjiga

· Lamovec, T. (1984). Emocije. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Oddelek za psihologijo

· Lamovec, T. (1990). Emocije in obrambni mehanizmi. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za produktivnost dela Ljubljana, Center za psihodiagnostična sredstva