top of page
Search

Ko spregovori telo – mišična napetost

Ker so mišice povezane z vsako plastjo možganov in hrbtenjače, lahko obravnavamo možgane in mišice kot en organ. Iz tega pogleda mišice delujejo kot ”maščobni nevroni”, njihova povezava z možgani pa predstavlja človeški izvršilni organ za osebni in socialni razvoj. V osnovi mišice služijo gibanju, s čimer zagotovijo pretok notranjih snovi in tudi optimalno delovanje naše celotne konstrukcije. Poleg te funkcije pa dajejo gibanju tudi širši smisel in pomen. Kadar so mišice otopele s strahom, omejene s trmo, otekle v lažnem ponosu ali sesedene zaradi pomanjkanja podpore, so oslabljene. Naša pozitivna samopodoba je zmanjšana in celotno naše delovanje v svetu je s tem okrnjeno. (Keleman, 1985)


Ob določeni bolečini v mišicah se pogosto pojavi vprašanje, kaj nam telo želi s tem povedati? V kolikor vzrok bolečine ni poškodba ali bolezen, je pojav podobnih vprašanj še pogostejši. V psihoterapiji ne moremo mimo dejstva, da je razvoj mišic povezan tudi s psihološkimi problemi in ovirami, ki lahko zavirajo ali omejujejo njihovo normalno delovanje. Kljub temu, da se je s to povezavo ukvarjalo že veliko avtorjev, ne obstaja nikakršen emocionalni zemljevid, ki bi ustrezal kot vodilo v klinični praksi. Tako klientu ni mogoče povedati pomena njegove bolečine ali priporočiti, kako naj se nanjo odzove. Lahko pa mu pomagamo raziskati njegov subjektivni pomen, ki ga pripisuje bolečini. To v določenih primerih že samo po sebi vpliva na bolečino. Pri raziskovanju klientov ali sebe upoštevamo naslednje ideje in poglede različnih avtorjev, ki so obravnavali to temo. (Stauffer, 2010)



Vir slike: https://braintap.com/the-mind-body-connection/


Raziskovanje se lahko začne z različnimi možnostmi gibanja, z vključevanjem tistih mišic, ki jih običajno ne uporabljamo, v različnih sekvencah in hitrostih. Pri tem je pomembno občutiti mišice, ki sodelujejo pri posameznem gibu. Eden od načinov bi lahko bil opazovanje povezave različnih delov telesa, ob upoštevanju njihovih funkcij. (Stauffer, 2010)


Mišice okoli zgornjega hrbta, ram in rok lahko povezujemo s tem, kako je naše srce povezano s tem, kar delamo in/ali z našim odnosom do tega, kar počnemo v življenju. Vratne mišice poosebljajo odnos med glavo in ostalim delom telesa. Ta odnos determinira, kako delimo ali kako celostno doživljamo sami sebe. Lahko pooseblja tudi našo sposobnost vsebovanja nasprotnih konfliktnih občutkov ter misli, kot tudi našo sposobnost narediti nekaj v vezi s tem konfliktom. Konflikte, s katerimi se srečujemo, lahko pogledamo z druge perspektive. Holističen in intuitiven pogled na situacijo nas lahko pripelje do tega, da se napetost med dvema pozicijama ne občuti več kot bolečina. Naš celosten način delovanja v svetu je zelo pomemben. Tako so na primer mišice, ki povezujejo lobanjo z očmi, običajno odgovorne za glavobole in trd vrat pri ljudeh, ki veliko ur presedijo za monitorjem ter se trudijo vse narediti prav, brez dopuščanja kakršnekoli napake. (Stauffer, 2010)


Iz mišic izvira tudi naša prava identiteta. Ta prihaja iz gibanja gladkih mišic v notranjih organih. Naša samopodoba temelji na naših vzorcih občutkov iz notranjosti, ti pa delujejo na nevronski in skeletno mišični sistem. Prav tako iz notranjosti izvira naša gibljivost, ki kaže vitalnost pulzirajočega vzorca, moči in intenzitete organskega pulziranja. (Keleman, 1985)


Zavedanje našega telesa, predvsem občutenje naših mišic v gibanju, temelji tudi na dobri protitesnobni teoriji, saj nas opominja, da smo tukaj in sedaj varni. Mišice lahko kontrolirajo in oblikujejo naše misli, se gibljejo, vsebujejo naše emocije in delujejo tako, da nas zasidrajo v sedanji trenutek. Sposobnost živeti v sedanjem trenutku in se soočati z realnim pogledom na svet Staufferjeva opisuje kot sestavni del utelešenja. Utelešena oseba je celovita, njeno fizično in čustveno stanje ter vsa njena zgodovina so v skladu z njenimi mislimi in spiritualnostjo. (Stauffer, 2010)


Svojih čustev se včasih tudi bojimo, kar Lowen povezuje s tem, da se tak posameznik ne zaveda svojega telesa, temveč ga nezavedno uporablja za boj proti samemu sebi. Čustva lahko zatremo z razvojem kroničnih mišičnih napetosti, katerih funkcija je onemogočiti spontane gibe in tok vzburjenja. Z zatiranjem čustev tako zmanjšamo celoten tok vzburjenja po telesu, razumu pa močno zmanjšamo kapacitete osredotočanja, saj je prezaposlen s potrebo po nadzoru. Ker razum ni povezan le s telesom, temveč tudi z voljo in motivacijo, se vse povezuje s tem, koliko energije premoremo. (Lowen, 1988). Celoten organizem tako porablja ogromno energije za boj proti samemu sebi, ki pa je še v naprej obsojen na neuspeh.

Prost pretok energije ne prekinja le tenzija, temveč tudi premajhna napetost mišic. Mišice, ki jih manj uporabljamo, stagnirajo in postanejo manj razvite. Šibke in ohlapne mišice lahko povezujemo s tem, da so na nek način obupale nad dejavnostmi, ki so jih morale opravljati. Pomembno se je zavedati, da oboje, prenapete in premalo napete mišice, predstavljajo psihološko obrambo. Povzročajo težave krvnemu obtoku, posledično pa tudi generalnemu toku energije po celotnem telesu. (Stauffer, 2010)


Mišična napetost


Kronično mišično kontrakcijo pogosto imenujemo tudi ”tenzija” ali mišična napetost. Mišična kontrakcija sama po sebi ni slaba stvar, pravzaprav je nujna, da lahko držimo svoje telo pokončno. Prav tako je nujno potrebna za vse gibe, ki jih naredimo tekom dneva, ter za razvoj mišičnega tonusa. Osnovna funkcija mišic je krčenje in kadar niso skrčene, to imenujemo relaksacija. Sproščena mišica pa ne dela ničesar. Čeprav si v vsakdanjem življenju nihče ne želi biti napet, pozabljamo na pozitivno stran mišične tenzije. Brez nje bi se telo zgrudilo na tla, saj našemu telesu daje obliko, podporo, držo in omogoča gibanje. (Rothschild, 2000)


Kronična mišična napetost lahko postane nelagodna, kar skušajo mnogi ublažiti z raznimi oblikami sproščanja, kot so masaže, kopeli, mišična raztezanja itd. Relaksacija pa lahko sproži tudi nenadno travmatično reakcijo, povečano vzburjenje, anksioznost, tvegane flashbacke, predvsem pri ljudeh s posttravmatsko stresno motnjo. V nekaterih primerih je grajenje in ohranjanje mišične napetosti lahko bolj primerno kot relaksacija. Za take kliente je zato bolje in varneje uporabljati tehniko zavedanja telesa, ki zagotavlja pravšnji odmerek zanje. Relaksacija je primerna le za tiste kliente, ki postanejo z njo bolj pomirjeni, v nasprotnem primeru jim lahko celo škodimo. Vsako telo je zgrajeno z različnimi razporeditvami mišičnega tonusa in pravi ključ, ki nas pripelje do odločitve, kdaj nas neka napetost ovira in kdaj nam morda koristi, je zavedanje telesa. (Rothschild, 2000)


Wilhelm Reich (1933/1972) je opisal povezavo med posameznikovimi ego obrambami in mišičnimi vzorci tenzije. Po njegovi teoriji si ego obrambe in mišična tenzija delita naslednje karakteristike:


  • obe izvirata iz preprečenega ali ustavljenega impulza, s čimer dajeta neizkoriščeni energiji razlog, da se lahko preoblikuje v anksioznost;

  • obe služita temu, da zadržujeta in povezujeta anksioznost, kar delata na način delnega zadovoljevanja prvotnega impulza;

  • obe predstavljata prvoten kompromis, ki brani pred zadovoljevanjem potreb in ga hkrati tudi delno zadovoljuje. (Stauffer, 2010).

Holmes in Wolff (1952) sta raziskovala skeletno mišično napetost v povezavi z vedenjem subjektov z mišičnimi bolečinami in bolečinami v križu. Želela sta podrobneje raziskati pravila skeletne mišične aktivnosti. Sklepi, ki sta jih navedla na koncu raziskave, so bili naslednji:


  • Vzorec, ki je značilen za prenapete skeletne mišice in ga zaznamuje splošno in trajno povečanje v motorični in električni aktivnosti, pogosto spremlja reakcijo posameznikov. Ta se kaže kot sindrom bolečega hrbta v situacijah, ko se počutijo ogroženo . To povezujeta s povzročanjem zaskrbljenosti, anksioznosti, konfliktov in čustev kot so nezadovoljstvo, krivda, frustracija in ponižanje.

  • Vzorec prenapete mišice označujeta kot sestavni del vzorca obnašanja v poskusih zadovoljiti medosebne in družbene prilagoditve, da bi se ohranila njihova varnost, ki se obširneje kaže tudi skozi posameznikove bolečine v hrbtu.

  • Splošna in trajna mišična napetost se pojavlja kot del posameznikovih odzivov na nevarne življenjske situacije, kar povzroča konflikte, anksioznost in ostala močna čustva, ki so pogosto povzročale bolečine v vratu, hrbtu in okončinah.

  • Naporna aktivnost in travma povečata pomembnost nastanka sindroma, kadar potekata v okviru nevarnih življenjskih situacij, kar je zaradi težav v socialni in interpersonalni prilagoditvi povzročilo generalizirano skeletno mišično napetos

  • Izvori bolečin v hrbtu so povezani z neprimerno uporabo zaščitnega reakcijskega vzorca, ki vključuje skeletno muskulaturo. Vse skupaj pa pospešijo še poskusi interpersonalne in družbene prilagoditve. (Holmes in Wolff, 1952)

Prekomerno mišično aktivnost pogosto spremlja tudi anksioznost oz. tesnobnost. Malmo in Shagass (1949) sta odkrila, da je amplituda akcijskega potenciala zabeležila mnogo višje potenciale pri vratnih mišicah pacientov v anksiozni fazi, kot pa pri zdravi kontrolni skupini. V procesu poskusa so bili posamezniki obeh skupin obremenjeni z usmerjanjem bolečih dražljajev na čelo. Akcijski potencial je zabeležil korelacijo z gibi, ki so vlekli glavo proč od dražljaja. Z isto tehniko sta potrdila tudi, da imajo tesnobni pacienti z glavobolom veliko več aktivnosti v vratnih mišicah med stresom, kot tisti brez glavobolov.

Holmes in Wolff (1952) sta odkrila, da se pri pacientih z bolečinami v hrbtu pojavlja tudi bolečina in generalizirana prekomerna aktivnost trupa, hrbta, prsnega koša in trebuha. Vse to pride do izraza v situacijah, ki povzročajo konflikt, negotovost, sovražne emocije, frustracije in krivde. Kljub tem ugotovitvam pa ni mogoče oceniti povezave med običajnim glavobolom ali bolečini v križu in prekomerno mišično aktivnostjo. Malmo in Shagass (1949) sta prikazala, da se je mišična aktivnost v vratu tesnobnih pacientov povečevala skladno z intenziteto stresa, ki so mu bili izpostavljeni z bolečo stimulacijo čela. Povečanje stresa je bilo opazno tako pri pacientih, kot pri kontrolni skupini.

Sainsbury in Gibson (1954) pa sta opazila povečanje mišične aktivnosti