Čustva imajo težnjo po gibanju, akciji in motivaciji
Kaj so čustva
Čustva in z njimi povezane pojave so preučevali že stari Grki. V tistem času se je veliko razglabljanj vrtelo okrog povezave duše in telesa. Opisovali so posamezna emocionalna stanja, njihov vpliv na vedenje in druge psihične funkcije, prav tako pa naravo, pomen in vzroke nastanka emocij. Aristotel je čustva opredelil sledeče: ”Emocije so enotna psihična in fiziološka težnja, so akcija od subjekta k objektu. Po akciji se emocije ločijo od občutkov.” (Lamovec, 1984, str. 3)
Sama beseda čustvo ali emocija izvira iz latinskega izraza ”e-movere”, ki v dobesednem prevodu pomeni ”gibati se navzven”. (Lamovec, 1984) Že iz samega izvora besede je jasno, da imajo čustva težnjo po gibanju, akciji in motivaciji. Prav tako vsebujejo močno energijo, ki, poleg težnje po gibanju, usmerja organizem v njegovem delovanju.
Milivojević čustva opisuje kot interakcijo med človekom in svetom. Čustvo je zanj vedno reakcija na dogajanje, ki ga vsak posameznik doživi na svoj način. Nikakor pa čustev ne moremo ločevati od posameznika, ki jih čuti. Prav tako pa tudi ne od določene življenjske situacije, v kateri se neko čustvo pojavi. Ker je odziv posameznika vedno odvisen od več dejavnikov (posameznika, kapacitete, okolice, situacije ...), je bolje in pravilneje govoriti o emocionalni reakciji. Emocionalna reakcija vsebuje posebno doživljajsko kvaliteto. Oseba, ki se na neko dogajanje odzove emocionalno, hkrati vzpostavlja neposreden odnos do tega dogajanja in do svojega odziva na to dogajanje. Z drugimi besedami, gre za zlivanje percepcije dogodka in percepcije lastne reakcije. Dogodek tako ne le zaznamo, temveč ga tudi občutimo. (Milivojević, 2008)
Med občutki (senzacjami) in čustvi obstajajo velike razlike. Oboje (ob)čutimo, le da so občutki stalno prisotni, čustva pa ne. Občutki ohranjajo stanje budnosti in vzpostavljajo stik med telesom in okolico. Nastanejo lahko kot izoliran pojav ali kot sestavina določenega čustva. Prav občutek je lahko dražljaj, ki v posamezniku sproži določeno čustvo, a le v primeru, če ga posameznik oceni za pomembnega. (Milivojević, 2008)
Čustva niso vedenje!
Pomembno je, da se zavedamo, da čustva niso vedénje. Vedenje pa lahko izhaja iz njih. Povezavo med določenim čustvom in vedenjem lahko v veliko primerih sicer najdemo, vendar je potrebno upoštevati, da je med pojavom določenega čustva in našim vedenjskim odzivom vedno prostor za odločitev. V primeru, da se tega ne zavedamo, avtomatično zapravimo možnost izbire ustrezne reakcije, s čemer se omejimo na več nivojih. Prav ozaveščanje ločevanja med občutki, čustvi, avtomatskim vedenjem in možnostjo izbire našega odziva je pomemben del našega čustvenega razvoja.
V primeru, da imamo neko zmotno bazično prepričanje, da lahko že sam pojav določenega čustva sproži vedenje, istočasno močno zožimo možnosti reakcije ter se omejimo v doživljanju določenih čustev. Lahko se jih tudi zelo bojimo, kar pa ima za celoten organizem škodljive posledice. Čustva lahko dušimo, potlačimo, jih ne izražamo ali jih pustimo, da nas imajo povsem v oblasti. Pretiran nadzor nad čustvi, ki so za nas nesprejemljiva, nas tudi telesno izčrpava, kar pa močno ohromi naše telo in ga omeji glede doživljanja tudi tistih občutij in čustev, ki bi jih želeli doživljati. Omejevanje samega sebe v čutenju je lahko eden izmed načinov boja proti sebi samemu.
Struktura čustev
Osnovne parametre, po katerih lahko čustva medsebojno primerjamo, delimo na osnovni kontekst, prijetnost, intenziteto, časovni okvir in njihovo funkcijo.
Osnovni kontekst določenega čustva je vedno subjektivna ocena posameznika, da se v njem dogaja nekaj zelo pomembnega. Posameznik mora situacijo doživljati kot pomembno, da se čustvo sploh lahko pojavi. Vsaka emocionalna reakcija je torej posledica obstoja določenega specifičnega konteksta, v katerem posameznik dojema neko dražljajsko situacijo kot pomembno. Iz tega sledi, da kolikor je različnih čustev, toliko je tudi različnih vrst kontekstov in tipov kognitivnih ocen situacij. (Milivojević, 2008)
Po doživljanju lahko čustva razdelimo na prijetna in neprijetna. Lahko jih opišemo tudi s pozitivno in negativno valenco, v nobenem primeru pa ne govorimo o pozitivnem in negativnem čustvu, saj ima vsako čustvo svoj pozitiven namen. Situacijam, v katerih doživljamo neprijetna čustva, je skupno to, da ogrožajo vrednote posameznika, medtem ko pri prijetnih čustvih vrednote potrjujemo. (Milivojević, 2008)
Intenziteta čustev se ocenjuje kot šibka, srednje močna, močna in zelo močna. Te ocene so vedno lahko le približne, a so koristne za razvrščanje čustev. Zelo močna čustva imenujemo tudi afekti, ki so običajno kratkotrajni. Afekt lahko traja tudi dlje časa, njegova intenziteta pa se ne zmanjša. Takrat govorimo o afektnem stanju ali podaljšanjem afektu. Pod vplivom afekta se lahko posameznik preneha nadzorovati in se odzove impulzivno. Za intenziteto čustev velja, da ”... bolj ko človek zaznava določeno situacijo kot pomembno, tem intenzivnejše čustvo občuti.” (Milivojević, 2008, str. 36). Zanimivo je, da neprijetna čustva doživljamo dvakrat močneje od prijetnih, kar potrjujejo tudi raziskave. (Milivojević, 2008)
Po trajanju ločimo kratkotrajna, srednje- in dolgotrajna čustva. Kratkotrajna lahko merimo v sekundah ali minutah, srednja v desetinah minut ali urah, dolgotrajna pa v dnevih, tednih ali mesecih. Kratkotrajne čustvene odzive opredeljujemo kot emocije ali čustva, za dolgotrajne uporabljamo izraza razpoloženja ali sentimenti. (Milivojević, 2008)
Doživljanje nekega čustva se lahko nanaša na sedanjost, prihodnost ali preteklost. Kadar se čustvo nanaša na sedanjost, posameznik reagira na trenutno situacijo. V primerih emocionalne reakcije, vezane na prihodnost ali preteklost, pa so mentalne predstave posameznika rezultat spomina ali domišljije. Mentalne predstave prikličejo čustva, možgani pa se nanje odzovejo tako, kot bi odražali trenutno zunanjo realnost. (Milivojević, 2008) Za sprožitev določenega čustva je dovolj že naša domišljija ali spomin.
Vsako čustvo vsebuje tudi svoj cilj, ki ga na splošno lahko imenujemo adaptacija na novo nastalo situacijo. Čustva nas pripravijo na dejavnosti, ki težijo k temu, da se prilagodimo na spremembe v zunanjem svetu. Posameznik spreminja svet skladno z referenčnim okvirjem[1] ali pa preureja svoj referenčni okvir na način, da ga prilagaja svetu. Sama priprava telesa, ki je del ciljnosti določenega čustva, pa sama po sebi ni dovolj. Končni cilj je namreč pripeljati posameznika do adaptivnega vedenja. Občutje dolgočasja lahko ima namen, da oseba zapusti nezadovoljivo situacijo in poišče novo. Osamljenost lahko v sebi skriva vzpodbudo, da oseba poišče njej pomembne ljudi itd. (Milivojević, 2008)
[1] ”Referenčni okvir je sistem kodov in pomenov, ki jih subjekt uporablja zavestno in zunajzavestno, da bi opredelil in dojel dražljaje, ki prihajajo iz sveta, od drugih ljudi in iz njega samega (Schiff in sod., 1975). V tem pomenu referenčni okvir ustreza nekakšnemu notranjemu zemljevidu, ki ga uporablja subjekt, da bi se orientiral tako glede na samega sebe kot glede na zunanji svet in življenje.”, (Milivojević, 2008, str. 21)
Če povzamemo, lahko vidimo, da kadar je določena situacija za nas pomembna, se odzovemo s čustveno reakcijo. Ta je lahko prijetna ali neprijetna za doživljanje, v vsakem primeru pa je za nas pomembna. Čustvo telo pripravi na akcijo in če do nje ne pride, celotna neporabljena energija ostaja ujeta v telesu.
Zato je pomembno, da znamo prepoznati kaj se dogaja z nami, kaj čutimo, kako lahko uporabimo in kako sprostimo čustveno energijo. Vse skupaj je potrebno povezati z razumevanjem in sočutjem. Šele ko razumemo, zakaj v določeni situaciji reagiramo na določen način, lahko lažje sprejemamo naše reakcije. In ko jih znamo empatično sprejeti, lahko lažje zadihamo in razmislimo, preden reagiramo. Pa tudi dosti lažje in lepše je živeti v harmoniji s samim sabo.
Avtorica prispevka: Martina Vajs, gestalt psihoterapevtka
Literatura:
Milivojević, Z. (2008). Emocije : Razumevanje čustev v psihoterapiji. Novi Sad, Psihopolis institut
Lamovec, T. (1984). Emocije. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Oddelek za psihologijo
Lamovec, T. (1990). Emocije in obrambni mehanizmi. Ljubljana: Zavod SR Slovenije za produktivnost dela Ljubljana, Center za psihodiagnostična sredstva